Annotated captions of Julian Assange: Why the world needs WikiLeaks in Slovenian

Chris Anderson: Julian, dobrodošel.

Pravijo, da je WikiLeaks, tvoj otrok, ...

v zadnjih nekaj letih

objavil več zaupnih dokumentov

kot vsi ostali svetovni mediji skupaj.

Ali je to sploh lahko res?

Julian Assange: Ja, a je to sploh lahko res?

To je zaskrbljujoče -- kajne? -- da preostali svetovni mediji

svoje delo opravljajo tako slabo,

da je majhna skupina aktivistov

sposobna objaviti več

tovrstnih informacij

kot preostanek svetovnega tiska skupaj.

CA: Kako deluje?

Kako ljudje odstopijo dokumente?

In kako zavarujete njihovo zasebnost?

JA: Torej, gre za -- kolikor vemo --

klasične žvižgače (whistleblowers).

In za njih imamo več načinov,

kako spraviti informacije do nas.

Tako uporabljamo najsodobnejše kodiranje,

da zadeve premetavamo po internetu, da skrijemo sledi,

jih pošljemo skozi pravosodja

kot sta švedsko in belgijsko,

da bi uveljavljali njihovo pravno zaščito.

Informacije dobimo po elektronski pošti,

navadni pošti,

kodirane ali ne,

jih skrbno pregledamo kot običajna novičarska organizacija, jih oblikujemo --

kar je včasih nekaj, kar je zelo težko narediti,

ko govorimo o

velikanskih podatkovnih bazah informacij --

jih damo v javnost

in se potem branimo

pred neizogibnimi pravnimi in političnimi napadi.

CA: Torej se trudite zagotoviti,

da so dokumenti pravi.

Vendar dejansko

skoraj nikoli ne veste, kakšna je identiteta vira.

JA: To je res, ja. Zelo redko to vemo.

In če v kateri fazi vseeno izvemo,

to informacijo uničimo takoj, ko je mogoče.

(telefon zvoni) Prekleto.

(smeh)

CA: Mislim, da je to CIA, ki jo zanima šifra

za članstvo v TED.

(smeh)

Torej, vzemimo dejanski primer.

To je nekaj, kar ste

spustili v javnost pred nekaj leti.

Če lahko pokažete tale dokument

Torej, to je bila zgodba v Keniji pred nekaj leti.

Nam lahko poveš, kaj ste objavili in kaj se je zgodilo?

JA: Torej, to je Krollovo poročilo.

To je bilo tajno obveščevalno poročilo,

ki ga je naročila kenijska vlada

po izvolitvi leta 2004.

Pred 2004 je Keniji vladal

Daniel arap Moi,

in sicer okoli 18 let.

Bil je blag diktator Kenije.

Ko pa je na oblast prišel Kibaki --

skozi koalicijo sil, ki so poskušale

odpraviti korupcijo v Keniji --

so naročili to poročilo;

porabili so okoli dva milijona funtov (2,4 mio €)

za to in povezano poročilo.

Potem pa je vlada sedela na njem

in ga uporabila kot politični vzvod proti Moi-ju,

ki je bil najbogatejši človek --

še vedno je najbogatejši človek -- v Keniji.

Je sveti gral kenijskega novinarstva.

Tako sem šel leta 2007 tja

in uspeli smo ga dobiti

ravno pred volitvami --

državnimi volitvami, 28. decembra.

Ko smo poročilo objavili,

smo ga objavili tri dni po tem, ko se je novi predsednik, Kibaki,

odločil, da se spajdaši s

človekom, kateremu je želel vse pobrati,

Danielom arapom Moi-jem.

To poročilo je tako

postalo mlinski kamen

okoli vratu samega predsednika Kibakija.

CA: In -- mislim, da povemo na kratko --

beseda o poročilu je pricurljala v Kenijo,

ne iz uradnih medijev, temveč posredno.

In po vašem mnenju je to dejansko spremenilo volitve.

JA: Ja. To je pristalo na naslovnici Guardiana,

potem pa so jo natisnili v vseh sosednjih državah Kenije,

v tanzanijskem in južnoafriškem tisku.

Tako je torej prišlo od zunaj.

In to je po nekaj dneh

opogumilo kenijski tisk, da je začel govoriti o tem.

Na kenijski TV so o tem govorili 20 noči zaporedoma

in glede na kenijsko obveščevalno poročilo

je to premaknilo glasove za 10 odstotkov,

kar je spremenilo rezultat volitev.

CA: Uau, torej je vaša objava

v resnici bistveno spremenila svet?

JA: Jap.

(aplavz)

CA: Tukaj je -- pokazali bomo samo

kratek izsek iz tega video posnetka

letalskega napada na Bagdad.

Video sám je daljši.

Ampak tukaj je kratek izsek.

To je -- opozoriti vas moram, da gre za nasilno gradivo.

Radio: ... samo jebeno, ko boš enkrat na njih, jih samo odpri.

Vidim tvoj element, ee, imamo približno štiri Humveeje, ee, zunaj ob ...

Imaš dovoljenje. Prav. Streljam.

Sporoči mi, ko jih boš zadel. Streljajmo.

Vse jih vžgi.

Daj, streljaj!

(streljanje strojnice)

Nadaljuj s streljanjem. Nadaljuj s streljanjem.

(streljanje strojnice)

Nadaljuj s streljanjem.

Hotel ... Bushmaster Dva-šest, Bushmaster Dva-šest,

premakniti se moramo, zdaj!

Prav, pravkar smo napadli vseh osem posameznikov.

Ja, vidimo dve ptici [helikopterja] in še vedno streljamo.

Razumem. Zadel sem jih.

Dva-šest, to je Dva-šest, premikamo se.

Ups, žal mi je. Kaj se je dogajalo?

Prekleto, Kyle. Prav, hahaha. Zadel sem jih.

CA: Torej, kakšen vtis je pustilo tole?

JA: Vtis na ljudi, ki so delali na tem,

je bil močan.

Na koncu smo poslali dva človeka v Bagdad,

da bi dodatno raziskala to zgodbo.

To je samo prvi od treh napadov,

ki so se zgodili na tem prizorišču.

CA: Torej, mislim, 11 ljudi je umrlo v tem napadu, kajne,

vključno z dvema Reutersovima zaposlenima?

JA: Ja. Dva Reutersova zaposlena,

dva majhna otroka sta bila ranjena.

Vse skupaj je bilo ubitih med 18 in 26 ljudi.

CA: In objava tega je povzročila

vsesplošno ogorčenje.

Kaj misliš, kaj je bil tisti ključni del tega,

ki je dejansko povzročil ogorčenje?

JA: Ne vem, mislim, da ljudje lahko vidijo

veliko nesorazmerje moči.

Imate moške, ki sproščeno hodijo po ulici,

in potem helikopter Apache na višini enega kilometra,

ki strelja 30-milimetrske naboje

na vse --

iščoč vsakršen izgovor za to --

in ubija ljudi, ki rešujejo ranjene.

In udeležena sta bila dva novinarja, ki nedvomno nista bila upornika,

ker je to njuna redna zaposlitev.

CA: Mislim, nek analitik ameriške obveščevalne službe,

Bradley Manning, je bil aretiran.

In baje je v nekem spletnem klepetu priznal,

da je on spravil video do vas

skupaj z 280.000

zaupnimi telegrami ameriškega veleposlaništva.

Mislim, a je?

JA: No, mi smo zanikali, da bi dobili te telegrame.

Bil je obtožen

pred približno petimi dnevi,

da si je pridobil 150.000 telegramov

in jih 50 dal na razpolago.

No, mi smo v začetku leta

objavili telegram

iz ameriškega veleposlaništva v Reykjaviku.

Ampak to ni nujno povezano.

Mislim, bil sem reden obiskovalec tistega veleposlaništva.

CA: Mislim, če ste prejeli tisoče

diplomatskih telegramov ameriškega veleposlaništva ...

JA: Bi jih objavili. (CA: Bi jih?)

JA: Ja. (CA: Ker?)

JA: No, ker takšne stvari

razkrijejo, kakšne so v resnici

razmere v, recimo,

arabskih vladah,

resnične zlorabe človekovih pravic v teh vladah.

Če pogledate v objavljene zaupne telegrame,

tam najdete takšne stvari.

CA: Torej, pogovoriva se malo bolj na široko o tem.

Mislim, na splošno, kakšna je tvoja filozofija?

Zakaj je prav

spodbujati izdajanje tajnih informacij?

JA: No, tu je vprašanje, katera vrsta informacij je pomembna v svetu,

katera vrsta informacij

lahko doseže reformo.

In obstaja ogromno informacij.

Informacije, za katere organizacije

porabljajo ekonomska sredstva, da bi jih prikrile,

so zelo dober signal,

da, ko bodo informacije enkrat zunaj,

obstaja upanje, da bodo naredile nekaj dobrega.

Ker se organizacije, ki jih najbolje poznajo,

ki jih poznajo z vseh strani,

trudijo, da bi jih prikrile.

In to smo odkrili v praksi.

In to je zgodovina novinarstva.

CA: Vendar, ali obstajajo tudi tveganja

za vpletene posameznike,

ali za družbo na splošno,

kjer lahko ima izdajanje dejansko

nenamerne posledice?

JA: Ne, kolikor smo videli pri čemerkoli, kar smo objavili.

Mislim, imamo politiko imunizacije pred škodo.

Imamo način, kako ravnamo z informacijami,

ki imajo neke vrste osebno --

ki vsebujejo informacijo o osebni identiteti.

Vendar pa so tudi legitimne skrivnosti --

veste, vaša kartoteka pri vašem doktorju;

to je legitimna skrivnost.

Vendar delamo z žvižgači, ki nam pristopijo,

ki so v resnici na nek način zelo motivirani.

CA: Torej so zelo motivirani.

In kaj bi rekli, na primer,

veste, staršu nekoga --

čigar sin služi v ameriški vojski

in pravi, "Veste kaj,

objavili ste nekaj, kar je nekomu bilo v interesu, da objavi.

Prikazuje ameriškega vojaka, ki se smeji

ljudem, ki umirajo.

To daje vtis -- je dalo vtis

milijonom ljudi po svetu,

da so ameriški vojaki nehumani ljudje.

Vendar v resnici niso. Moj sin ni. Kako si drznete?"

Kako bi se odzvali na to?

JA: Ja, to velikokrat slišimo.

Vendar si zapomnite, ljudje v Bagdadu,

ljudem v Iraku, ljudem v Afganistanu --

ni treba videti tega videa;

to vidijo vsak dan.

Tako, da to ne bo spremenilo njihovega mnenja. Ne bo spremenilo njihovega dojemanja.

To je to, kar vidijo vsak dan.

Spremenilo bo dojemanje in mnenje

ljudi, ki vse to financirajo.

To je naše upanje.

CA: Torej ste našli način, da osvetlite to,

kar vidite kot

neke vrste temne skrivnosti podjetij in vlade.

Svetloba je dobra.

Vendar, ali vidite kakšno ironijo v dejstvu,

da, če želite te stvari osvetliti,

morate vi sami

ustvariti tajnost okoli svojih virov?

JA: Niti ne. Mislim, zaenkrat še nimamo

kakšnih odpadnikov WikiLeaks.

Nimamo virov, ki so odpadniki kakšnih drugih virov.

Če bi se razkrili, bi bila za nas to kočljiva situacija.

Ampak verjetno delujemo na tak način,

da se ljudje čutijo

moralno primorane, da dopustijo

nadaljevanje našega poslanstva, ne pa, da bi ga zafrknili.

CA: V bistvu bi me zanimalo, samo na podlagi tega, kar ste slišali do zdaj --

zanima me mnenje publike TED.

Veste, lahko je več pogledov

na WikiLeaks in na Juliana.

Saj veste, junak -- ljudski junak --

ki prinaša to pomembno svetlobo.

Nevaren izzivalec nemirov.

Kdo ga vidi kot junaka?

Kdo ga vidi kot nevarnega izzivalca nemirov?

JA: Ah, dajte no. Nekaj jih mora biti.

CA: Mili gledalci so, Julian, mili gledalci.

Morava se bolj potruditi. Pokaživa jim še en primer.

No, tukaj je nekaj, ker še niste objavili,

vendar mislim, da za TED boš.

Gre za zanimivo zgodbo, ki se je pravkar pripetila, kajne?

Kaj je to?

JA: No, to je primer tega, kar počnemo

praktično vsak dan.

Torej, proti koncu lanskega leta -- novembra lani --

je prišlo do vrste razlitij nafte iz vrtin

v Albaniji,

podobnih razlitju v Mehiškem zalivu,

vendar ne tako velikih.

In dobili smo poročilo --

neke vrste inženirsko analizo tega, kar se je zgodilo --

ki je trdilo, da so v resnici varnostniki

od nekaj konkurenčnih naftnih družb

tam parkirali tovornjake in jih razstrelili.

In del albanske vlade je bil vpleten, itd., itd.

In to inženirsko poročilo

ni imelo na vrhu ničesar.

Zato je bil to skrajno težek dokument za nas.

Nismo ga mogli preveriti, ker nismo vedeli,

kdo ga je napisal in za kaj sploh gre.

Zato smo bili do neke mere v dvomu, da mogoče kakšna

konkurenčna naftna družba samo napihuje zadevo.

Na tej osnovi smo ga torej dali ven in rekli,

"Glejte, skeptični smo o tej zadevi.

Ne vemo, ampak, kaj lahko naredimo?

Gradivo izgleda v redu, zdi se pristno,

vendar ga preprosto ne moremo preveriti."

In potem smo ravno ta teden

dobili pismo

od podjetja, ki ga je napisalo,

in ki je želelo izslediti vir --

(smeh)

v katerem je pisalo, "Hej, želimo izslediti vir."

In smo rekli, "Oh, povejte nam več.

O katerem dokumentu točno govorite?

Nam lahko dokažete, da imate legalno avtoriteto nad tem dokumentom?

Je res vaš?"

In so nam poslali sliko zaslona

z avtorjem

v identifikaciji Microsoft Worda.

Ja.

(aplavz)

V bistvu se to pogosto dogaja.

To je ena od naših metod

identifikacije -- preverjanja, kaj je gradivo,

te ljudi poskušamo pripraviti do pisanja pisem.

CA: Ja. Ste imeli notranje informacije

iz BP (British Petroleum)?

JA: Ja, imamo jih veliko, vendar se trenutno ukvarjamo

z neke vrste pomembnim zbiranjem denarja in inženiringom.

Tako je naša stopnja objavljanja

v zadnjih nekaj mesecih

bila nekako na minimumu,

med tem ko na novo postavljamo svoj sistem

za izjemen interes javnosti, ki ga imamo.

To je problem.

Mislim, tako kot katerakoli mlada organizacija

smo rahlo preplavljeni

z lastno rastjo.

In to pomeni, da dobivamo gromozanske količine

razkritij od žvižgačev

zelo velikega kalibra,

vendar nimamo dovolj ljudi, da bi sploh

obdelali in preverili te informacije.

CA: To je torej ključno ozko grlo,

v bistvu novinarski prostovoljci

in/ali financiranje novinarskih plač?

JA: Jap. Ja in ljudje, ki jim zaupamo.

Mislim, smo organizacija,

ki težko zelo hitro raste

zaradi vrste materiala, s katerim imamo opravka.

Torej se moramo prestrukturirati,

da bomo imeli ljudi,

ki se bodo ukvarjali z največjimi nacionalnimi skrivnostmi

in potem s primeri nižje tajnosti.

CA: Pomagaj nam torej razumeti tebe osebno

in kako si začel to delati.

In mislim, da sem prebral, da si kot otrok

obiskoval 37 različnih šol.

Je to sploh lahko res?

JA: No, moja starša sta bila v filmski industriji,

potem pa sta bežala pred kultom,

tako da kombinacija tega dvojega...

(smeh)

CA: Mislim, psiholog bi lahko rekel,

da je to recept za gojenje paranoje.

JA: Kaj, filmska industrija?

(smeh)

(aplavz)

CA: In bil si tudi -- mislim,

v mladih letih si bil tudi heker

in si hitro prišel navzkriž z oblastmi.

JA: No, bil sem novinar.

Veš, v mladih letih sem bil mlad novinarski aktivist.

Pisal sem revijo

in za to so me tožili, ko sem bil najstnik.

Tako da moraš paziti z besedo "heker".

Mislim, obstaja -- obstaja metoda,

ki se jo lahko uporabi za različne namene.

Na žalost jo trenutno

najbolj uporablja ruska mafija,

da bi ukradla bančni račun vaše babice.

Ta fraza torej ni --

ni tako lepa, kot je bila včasih.

CA: Ja, no, jaz vsekakor ne mislim,

da kradeš bančne račune od nekogaršnje babice.

Kako pa je

s tvojimi glavnimi vrednotami?

Nam lahko pojasniš, katere so

in mogoče kak dogodek iz tvojega življenja,

ki jih je pomagal oblikovati?

JA: Glede dogodka ne vem.

Glavne vrednote pa so:

torej, sposobni, velikodušni moški

ne ustvarjajo žrtev,

ampak za žrtve skrbijo.

In to je nekaj od mojega očeta

in nekaj od drugih sposobnih, velikodušnih moških,

ki so bili v mojem življenju.

CA: Sposobni, velikodušni moški ne ustvarjajo žrtev;

ampak za žrtve skrbijo?

JA: Ja. In veš,

jaz sem bojevita oseba,

tako da nisem ravno za nego.

Ampak na nek način --

Obstaja še en način skrbi za žrtve

in to je preganjanje tistih,

ki zagrešijo zločine.

To je torej nekaj pomembnega,

kar je v mojem značaju

že zelo dolgo.

CA: Torej, v zadnji minuti nam zelo na hitro povej zgodbo:

Kaj se je zgodilo na Islandiji?

V bistvu ste tam nekaj objavili,

prišli v težave z banko,

potem pa so tamkajšnji tiskovni agenciji

sodno prepovedali objavo zgodbe.

Namesto tega so objavili vašo stran.

S tem ste v Islandiji zelo zasloveli. Kaj je sledilo?

JA: Ja, to je imeniten primer.

Islandija je šla skozi finančno krizo.

Doživela je najhujši udarec med vsemi državami na svetu.

Njihov bančni sektor je predstavljal 10-krat več BDP-ja

kot vse ostalo gospodarstvo skupaj.

Kakorkoli, to poročilo smo objavili

julija lani.

In nacionalna TV postaja je dobila sodno prepoved

pet minut, preden so šli v eter.

Kot v filmu je sodna prepoved pristala na novinarski mizi

in voditelj poročil je rekel,

"To se ni še nikoli zgodilo. Kaj naj pa zdaj?"

No, namesto tega smo ves ta čas

kot mašilo kazali spletno stran.

In na Islandiji smo postali zelo znani,

šli smo tja in govorili o tej zadevi.

In v družbi je bil občutek,

da se to ne bi smelo nikoli več zgoditi.

Kot rezultat smo v sodelovanju

z nekaterimi islandskimi politiki

in z nekaterimi drugimi mednarodnimi pravnimi strokovnjaki

pripravili neke vrste

paket zakonodaje za Islandijo,

da bi postala necelinsko zavetišče

svobodnega tiska z najmočnejšo

pravno zaščito novinarstva na svetu

z novo nobelovo nagrado

za svobodo govora.

Islandija je nordijska država,

tako da lahko kot Norveška poseže v sistem.

In ravno pred enim mesecem

je to soglasno potrdil islandski parlament.

CA: Uau.

(aplavz)

Zadnje vprašanje, Julian.

Ko torej pomisliš na prihodnost,

misliš, da je bolj verjetno,

da bo Veliki brat uveljavljal več nadzora,

več tajnosti,

ali bomo mi nadzirali

Velikega brata,

ali pa se bo v vsakem primeru to šele odigralo?

JA: Nisem prepričan, v katero smer bo šlo.

Mislim, ogromno pritiska je,

da bi se zakonodaji o svobodi govora in

transparentnosti uskladili po vsem svetu --

znotraj EU,

med Kitajsko in Združenimi državami.

V katero smer bo šlo? Težko je predvideti.

Zato je tako zanimivo biti v tem času.

Zato, ker lahko s samo malo truda

premaknemo stvari v eno ali drugo smer.

CA: No, zgleda, da odražam mnenje publike,

ko pravim, Julian, čuvaj se

in z vso močjo naprej.

JA: Hvala, Chris. (CA: Hvala.)

(aplavz)